Igor Karlovšek book summaries

“Vse je bilo uničeno. Ničesar ni ostalo, razen pepela in spomina na tisto, kar je nekoč bilo.”

Peter opazuje pogorišče svoje vasi po napadu nemških vojakov.

“Lakota je bila najhujša. Ni bolela le v trebuhu, ampak tudi v duši.”

Peter opisuje svoje izkušnje s pomanjkanjem hrane v delovnem taborišču.

“Človek se navadi na vse, tudi na najhujše. A nikoli ne pozabi.”

Misli Petra, ko se poskuša prilagoditi življenju v ujetništvu.

“Upanje je bilo kot majhna iskrica v temi, ki je nikoli nisi smel pustiti, da ugasne.”

Peter razmišlja o pomembnosti ohranjanja upanja med trpljenjem v taborišču.